Simon Vadnjal: Kar me premakne, prelivam v glasbo in besedila

Za Simona Vadnjala je izid prvega albuma velik dogodek, saj pravi, da gre za uresničitev njegovih sanj. Z glasbo se ukvarja praktično vse življenje, v ustvarjanju, igranju in petju pa je nekako našel samega sebe. Album je tako kot češnjica na torti večletnega kreativnega procesa, v katerem, je zelo užival, kar pa se pozna tudi pri končnem izdelku. Tega je, zanimivo, zapakiral na črn frizbi, s potiskom gramofonske plošče, ki pa ima natisnjeno digitalno kodo, s katero se da poslušati devet pesmi, ki jih je uvrstil v album.

Na albumu je sodeloval s Kevinom Koradinom (ex-Tide), s katerim sta ustvarila tudi pesem Nisi sam za Emo 2020, ter z nizozemskim glasbenim producentom Cliffordom Goilom. Naslovna pesem Dan za sanje je po njegovih besedah posvetilo vsem, ki nas s svojimi zgledi uspejo prepričati, da se zmoremo dvigniti nad gladino dvomov, obotavljanja, ziheraštva, saj se da s skupnimi napori dosegati tudi na prvi pogled nedosegljive cilje. Več nam je zaupal v klepetu pred predstavitvijo albuma.

Simon, končno je prišel Dan za sanje, kako se počutiš?

Od 14. leta dalje, ko je kitara postala moja najboljša prijateljica in sem ji zaupal vse svoje travme o dekletih, hudih, velikih, globalnih težavah, ki jih ko smrkavec občutiš, od takrat do zdaj je šlo vse, kot je treba. Morda je malce dlje trajalo, od albuma Supelizo, do let na odru s Cover Lover, je bil zdaj čas za samostojen glasbeni projekt.

In zakaj je ravno zdaj prišel ta čas?

V bistvu se je našla prava ekipa, od prve pesmi na Emi, sem začel delati na trikotniku–Portorož–Ljubljana, Clifford Goilo, Kevin Koradin in jaz, se je vse poklopilo in dobro deluje. Naredili smo devet pesmi, ki so pristale na albumu, desetega pa še nismo mogli dati nanj, ker bom z njim nastopil na MMS-u in mora še en mesec ostati skrivnost.

Trenutno je album dosegljiv v digitalni obliki, izdal pa si omejeno količino frizbijev, ki je pravzaprav unikatna ideja, ki jo malokrat vidimo?

Povezal sem staro šolo in nove pristope, delal sem sondažo terena, kot bi rekel Marcel Š., nimajo ljudje kje poslušati zgoščenk, morda v avtu, ali na kakem gramofonu na podstrešju starih staršev. Potem pa sem se sam vprašal, kdaj sem zadnjič poslušal celoten album. Nazadnje sem poslušal Arctic Monkeys, na računalniku. Torej sem združil "old school" frizbi in nove platforme, digitalni pretok. Dejansko sem vzel črn frizbi, ga potiskal, da izgleda kot plošča oz. EP singel, lahko ga vzameš s seboj na piknik, na morje, uporabljaš in zraven imaš digitalno kodo, ki jo lahko poskeniraš in imaš takoj super piknik.

V pesmih na albumu nisi strogo roker, zapluješ tudi v nežnejše vode, hkrati pa so pesmi nekako himnične, da se jim tisti, ki jim gredo v ušesa, lahko hitro pridružijo in jih prepevajo?

Če je tak učinek, super, sem vesel. Z bendom v živo pa zazvenijo še bolj organsko, so bolj šus, bolj zadenejo, morda je res produkcija sodobna, ni toliko klasično rokerska. Avtorja in producenta pesmi sta Cliff in Kevin, saj sodelujemo vsi trije, sam pa sem zadolžen za besedila in vokale, hkrati pa si ne hodimo po prstih, vsak ve, kaj dela in ne pametujemo, zidamo ta stolp skupaj.

Torej nisi "veliki šef", znaš sprejeti konstruktivno kritiko ali nasvet pri snovanju pesmi?

Mislim, da je del glasbenega odraščanja tudi to, da ti nekdo poda dobro kritiko, ki jo poslušaš, zraven nisi užaljen, ter si rečeš, morda pa ima človek prav. Zadeve te lahko hitro prizadenejo, saj je glasba čustvena igra, igra čustev in če ti kdo poda kritiko na to, kar ustvarjaš, težko odreagiraš hladno kot špricer. Saj ko ti kdo malce sesuje, spremeni ali dopolni tvoj koncept, moraš za to malce dozoreti. Pri osemnajstih je to težko, kasneje pa vedno lažje.

Kako pristopaš do pisanja besedil?

Po svetu hodim odprtega srca, če je kaj za zafrkancijo, v redu, če je kaj za skritizirati, še toliko bolje, če te kaj prizadane, imam odprto glavo. Kar me premakne, prelivam v glasbo in besedila. Med korono sem napisal Pozabila na navodila, ko smo imeli poln kufer vsega, kakšni so bolj motivacijski, da je upanje, da se da kaj premakniti na bolje, kakšni so klasičen rokenrol, saj je življenje takšno kot je in ga je treba uživati, C'est la vie, v pesmi Odpri srce. Nimam agende, da bi imel enoznačen album, je pa pomemben "flow" pesmi in kako so razvrščene po vrsti, pri čemer se zanašam na občutek, kot nekakšen meni, kjer ne more biti najprej konjak ali sladica.

Kako pa krmariš med medijskim svetom, rokenrolom in si hkrati tudi družinski človek?

Moj rokenrol je naslednji, zjutraj vstanem, dveletno hčerko odpeljem v vrtec, jo prej po možnosti previjem, uredim stvari za službo, potem razmišljam o vaji, vmes opravim službo in krmarim med tem fokusi. Sredi štiridesetih si ne morem privoščiti, da bi bil neodgovorni in brezbrižni roker. Morda so si eni lahko to privoščili pri dvajsetih, tridesetih, nekateri si jo tudi pri štiridesetih ali petdesetih, a tako je. Čar vsega skupaj pa je, da si daš sem in tja tudi duška, moja ventila sta šport in glasba in mi to zadostuje.