Psiholog: Veteran me je spraševal, kaj naj naredi. Še vedno ga straši obraz človeka, ki ga je ubil

Konec vojne še ne pomeni konca zgodbe. Nekatere zgodbe se pravzaprav šele takrat začnejo pisati. Vojna zaznamuje ljudi in jih spremeni, pa naj gre za vojake, taboriščnike ali tiste ljudi, ki se jih grozote sploh niso neposredno dotaknile. Nasilje lahko vpliva na svojce žrtev, celo na terapevte, ki se s to problematiko ukvarjajo, pripoveduje vojaški psiholog in predavatelj v vojaškem šolstvu Gregor Jazbec.

"Tudi mene je zaznamovalo. Prišel sem do spoznanja, da smo lahko veseli, da imamo mir in se lahko zahvalimo vsakemu dnevu posebej, ki je minil brez strahu za lastno življenje, naše domače in dom. Tisti, ki živimo v miru in blaginji sploh ne vemo, kaj imamo. Razburjamo se ob prometnih zamaških in ceni bencina, a imamo nad glavo streho, topel obrok in vse štiri okončine. V vojni je to redka dobrina in marsikdo tega nima že sedaj, v miru," pripoveduje.

Domotožje, shell shock, bojna utrujenost, PTSD … samo lepši izrazi za razcefrane živce

Po Jazbečevih besedah so vojne grozote na ljudeh od nekdaj puščale posledice, a se vojaška medicina z njimi ni resno ukvarjala do prve svetovne vojne. "V bistvu so vedeli, da vojakom na bojišču popuščajo živci - to so poimenovali z različnimi romantičnimi izrazi, kot so domotožje, prav nič pa jih ni zanimalo, kaj se z njimi dogaja po odpustu iz vojske. V obraz jih je treščila realnost prve svetovne vojne. V začetku vojne je odstotek vojakov s psihičnimi motnjami presegel število ranjenih in zdravniki so kar tekmovali, kakšen naziv bi jim dali; vsekakor pa tak, ki bi imel čim manj zveze z dejstvom, da so posledica psihičnega zloma zaradi svinjarij vojne. Ustalil se je izraz shell shock - ta naj bi bil posledica pretresa možganov ob eksplozijah granat. Kasneje so motnjo skrili še za bolj nedolžen evfemizem, bojno utrujenost, kot, da bi šlo za nekakšen slab dan, ki ga je imel vojak potem, ko ga je napol zasula granata. Zdravniki so kruto realnost poznali, le skrivali so jo," dodaja Jazbec.

Da vojaki trpijo tudi po vojni, so prvi pisali Rusi po drugi svetovni vojni, a informacije so ostale za železno zaveso. Nato so isto odkrili Američani v Vietnamu in iz prvotnega 'vietnamskega sindroma' je psihiatrija razvila diagnozo PTSD. Ta se spreminja in kriteriji se zaostrujejo. Eden pomembnih razlogov je bilo tudi število diagnoz - in posledično odškodnin -, ki so porasle v ameriški vojski na račun PTSD.

Simptomi PTSD-ja so po njegovih besedah različni: od nenadnih izbruhov besa, napadov panike, obdobij prestrašenosti in depresij, do halucinacij in flashbackov. Eni ga dobro skrivajo in se ga da prepoznati zgolj po paničnem izogibanju vsaki situaciji, ki vsaj približno spominja na travmatičen dogodek iz vojne. Spet druge še leta preganja spomin na uboje, mučijo jih v nočnih morah ali jih preganjajo v trenutkih šibkosti. Pri tretjih pa ni dileme - razbijanje vsega, kar jim pride pod roke, ekstremno nasilništvo, halucinacije o vojni in poskusi samomora. Zelo pogosto je, da veterani o tem sploh ne želijo govoriti. Spomine odrinejo v podzavest. Da vseeno ne priplavajo na plan, pa poskrbijo s samouničevanjem, drogami in alkoholom.

Napovedovanje tega, kdo bo zbolel za to motnjo, je zelo nezanesljivo. "Vojak lahko dobro deluje celotno vojno, potem pa ga zlomi po treh mesecih miru. Spet drugi so se lomili v vojni, a kasneje delovali ok. Nekateri so ga prikrivali vse do trenutka smrti. Poznam primer, ko je bivšemu eksekutorju vse bruhnilo na plan šele na smrtni postelji," še pravi Jazbec.

'Vojna je zelo uničevalna sila, ki ljudi lomi bolj, kot kaže statistika'

Številke o psihičnih posledicah, ki jih vojaki nosijo, so po njegovih besedah nezanesljive. "Za PTSD med vojaki boste našli podatke od 12 odstotkov, kar najdemo že med težkimi poklici v miru, do 80, 90 odstotkov iz Vietnama. Izraelci so navedli tudi 100 odstotkov, vendar menim, da so imeli v mislih akutne zlome v enotah, ki so bile pregažene v Yom Kippurski vojni, ne zapoznele psihične motnje. Odstotke dodatno zamegljujejo nezanesljivi kriteriji. Včasih štejejo ljudi, ki so jih evakuirali z bojišča, spet drugič tiste, ki so se po vojni priglasili v bolnišnice … Vemo pa, da se ogromno veteranov na vse kriplje izogiba o tem sploh spregovoriti, kaj šele, da bi iskali medicinsko pomoč. Sploh, če so še aktivni člani vojske, ker je takrat psihična motnja skoraj enako kot karierni samomor." Številke so najpogosteje vezane na ameriške vzorce, ker je teh v javnih virih še največ. Tako velja, da je odstotek psihičnih motenj v dobro pripravljenih enotah majhen, 10 do 12-odstoten, v elitnih pa še manjši. V povprečnih enotah, ki so v daljših bojih, se odstotek dvigne na 30 odstotkov, v slabih enotah na 40 ali 50 odstotkov, v izčrpanih enotah pa so odstotki še višji.

"Sam sem se s problematiko psihičnih brazgotin seznanil preko stika s 150 veterani različnih narodnosti. Čeprav je bil moj prvoten cilj, da mi iz prve roke predstavijo, kako vojno doživlja vojak in v njej deluje enota, se je preko razgovorov začela kazati tudi podoba ljudi, ki jih vojna trpinči še sedaj. Edini, ki ni pokazal, da mu je bojevanje prišlo do živega, je bil nek možakar, ki se je boril na ruski fronti. A ko sem ga naslednjič poklical še za en intervju, se je oglasila žena in prosila, da raje ne … ker se je po prvem potem obnašal … tako, čudno. Že res, da so se ob površnem razgovoru običajno omejili na anekdote ali manj travmatične dogodke, a bolj kot je raslo zaupanje, bolj so na plan prihajala močna čustva, od ponosa in prepričanosti, da se je bojevalo za pravo stvar, preko maščevalnosti, jeze, žalosti in spraševanj, čemu je bilo to vse skupaj sploh potrebno, do mučnih spominov in groze, ki jih preveva ob spominih na vojno. Nekaj jih je imelo izrazit PTSD," pravi Jazbec.

Veterani brazgotine dobro prikrivajo, še dodaja. Okolici jih ne razlagajo iz več razlogov - deloma zaradi strahu, da bodo označeni kot slabiči ali nori, deloma zaradi prepričanja, da tega tako ali tako ne more razumeti nihče, ki vojne ni okusil, včasih pa preprosto zato, ker to nobenega ne zanima. "Vojna je zelo uničevalna sila, ki lomi ljudi veliko bolj, kot kaže statistika. In do civilistov, ki možnosti branjenja običajno sploh nimajo, sploh še nismo prišli," dodaja.

'Taboriščniku je odvzeto vse, je zgolj številka'

Za razliko od vojakov so taboriščniki ob nasilju še bolj nemočni in pogosto tarče pravega sadizma, pojasnjuje Jazbec. "Taborišča so sicer različna in celo znotraj zloglasnih so obstajali različno strogi režimi. Seveda so jo daleč najslabše odnesli tisti, ki so prišli pod najtežje režime in v roke pošastnih umov, ki jim pri izživljanju ni bil tuj noben prijem. V takšnih pogojih je človeku odvzeto vse. Je številka, izročena na milost in nemilost pazniku, ki grobo kaznuje vsako napako. Eden od bivših taboriščnikov se je izrazil, da na koncu šteje samo še lastno preživetje in da je bil vesel, če je bil zvečer sploh še živ, in če je zjutraj lahko pomigal s prsti; kajti to je pomenilo, da je lahko šel na delo in si tako kupil še en dan življenja."

A Jazbec opozarja, da se ne smemo omejiti samo na prislovične nemške lagerje in SS paznike. S takšnim nasiljem so se srečevali tudi zajeti vojaki med zasliševanji in podobna taborišča so poznali - in še poznajo - tudi drugje po svetu. Nemci niso nobena izjema.

Medicina po njegovih besedah pozna cel kup posledic, ki jih nosijo preživeli - od kroničnih poškodb možganov z motnjami spomina, pozornosti ali mišljenja, preko stalne prestrašenosti, depresij, zlorabe alkohola ali drog, izgube spolnega nagona, do težkih psihičnih bolezni, psihoz. PTSD je med njimi še kako prisoten. "Podobno kot pri vojakih se tudi tu pojavlja krčevito izogibanje vsaki situaciji ali misli, ki bi ga spomnila na preživeto. Poučen primer je Slovenec, ki je preživel Dachau, in se vrnil kot fizični in psihični invalid. O vojni ali taborišču ni želel niti slišati, stvari so mu privrele na plan že, če je bil na televiziji film s podobno tematiko. Smrt ga ni več prizadela, jo je videl preveč. Kadar koli je prišel v sobo, polno ljudi, je vedno sedel tako, da je imel hrbet zaščiten s steno. Nočne more, podzavesten strah in otopelost so ga spremljali do starosti. To je težko življenje," še pravi psiholog.

Večina izkušnje odrine v podzavest in se trudi normalno zaživeti

Pogoji in principi zdravljenja so pri taboriščnikih podobni kot pri vojakih. In imajo iste težave – zavore, da travmo sploh priznajo in da si upajo poiskati pomoč. Zgodba je zelo podobna tudi pri trpinčenih otrocih in ženskah, žrtvah nasilja in posilstev. Večina ljudi, ki je prestala nekaj tako hudega, izkušnje odrine v podzavest in se trudi normalno zaživeti. Kdor ima srečo, da mu ob strani stojijo ljudje, ki ga imajo radi, ima možnost dobiti službo in si ponovno graditi življenje, jo običajno odnese brez posledic. "A kaj, ko ljudje pridejo tudi v prazna stanovanja - če jih sploh še imajo - , ali pa med ljudi, ki njihove izkušnje sploh ne razumejo, Zveze propadajo, služb ne dobijo, preko njihovih hrbtov uspevajo vojni skrivači, hujskači in dobičkarji … in res ni čudnega, če se spustijo v droge, alkohol ali nadse dvignejo roko," pravi Jazbec.

Posebna zgodba so po njegovih besedah tisti, ki so iz vojne prišli kot prekaljeni morilci, polni sovraštva. Ti se v družbo zelo težko vključijo in si tega pravzaprav niti ne želijo. Če bi bilo po njihovo, bi vojna trajala tako dolgo, dokler ne bi iztrebljen še zadnji primerek nasprotnika. To sovraštvo lahko vlečejo še leta, v navalu besa ubijajo družine ali pa zbežijo v naslednjo vojno.

Za tiste, ki so zmožni prilagoditve, je najbrž bolje, da o tem ne razmišljajo veliko. Vlečenje travm na dan samo odpira boleče rane, ki jih človek želi zaceliti. Res pa je, da se včasih lahko še tako trudi, pa jih psiha odpira in čisti kar sama - primer je pojavljanje kritičnih dogodkov v nočnih morah. Pri veteranih, ki potrebujejo strokovno pomoč, pa je odpiranje žal nujno, vendar je potrebna previdnost, veliko empatije in znanja. "Zdravljenje PTSD-ja je težko, zahteva čas in veteran mora z njim začeti čim hitreje. Dlje kot čaka, večja je verjetnost, da se mu bo vzorec nepovratno utrdil. Spominjam se veterana, ki me je spraševal, kaj naj naredi … Po toliko letih od vojne ga še vedno straši obraz človeka, ki ga je ubil. To so tragične zgodbe in pogosto brez srečnega zaključka," še dodaja.

Kako pomagati?

Če ste nekomu, ki po vojni nosi travme, svojec ali partner, mu lahko pomagate predvsem z razumevanjem njegovih težav in napotitvijo na zdravljenje, če gre zadeva čez rob, svetuje Jazbec. "Vendar razumevanje ne pomeni popuščanja. Vojaki so lahko zelo nasilni in pekel, ki so ga preživeli sami, tako ustvarjajo še družini. Kaj družini dela nasilje in alkoholizem, mi ni treba posebej razlagati. Tu ni prostora za empatijo. Včasih so veterani osebnostno spremenjeni do te mere, da sploh niso več isti ljudje. Takrat je PTSD prešel v trajno osebnostno motnjo. Sprememba je ireverzibilna. Poznam primere, ko so domači povedali, da se je človek vrnil iz vojne čisto spremenjen. Niti enkrat ga nismo več videli, da bi se zasmejal, so povedali svojci enega."

Zdravljenje v bolnišnicah ima različne oblike. Najbolj preprosta je z zdravili, a ima omejen doseg, kajti simptome zgolj prekriva, ne pa odpravlja. V pomoč so tudi terapevtske skupine, kjer se lahko srečujejo in drug drugega podpirajo ljudje s podobnimi izkušnjami. Vendar imajo tudi te skupine svoje pomanjkljivosti. Če človek takšne oblike podpore ne želi, mu je običajno v večje breme in stres, kot pa v pomoč. To vlogo imajo včasih že druženja med veterani, čeprav običajno pravijo, da so na začetku še bili pripravljeni deliti težke dogodke, pozneje pa čedalje manj. "Ni imelo smisla, da vedno znova odpiramo iste stvari", se je izrazil eden od njih.

Zelo pomemben je tudi terapevt. "Videl sem takšne, ki so do vojakov s PTSD pristopali kot do številk, brez razumevanja, brez časa, ki je potreben, da se veteran odpre; šlo je za iskanje diagnoze in napotitev do naslednjega specialista. Tu so možnosti ozdravitve majhne, sploh ker veteran takšen odnos vrača ali pa se ob takšnih ljudeh počuti še bolj izgubljenega. Konec koncev so tako z njim delali že v vojski. In videl sem tudi terapevte, ki jih je delo s takšnimi vojaki lomilo. Neka tuja psihologinja, ki je delala z njimi, mi je v solzah razlagala, da jih mora skrpati ravno toliko, da so spet pripravljeni za odhod na bojišče. Takrat, to je bilo še pred leti, sem bil bolj neobčutljiv in ji solil pamet, da je takšno pač delo vojaškega psihologa. Danes, ko imam njihove obraze pred očmi tudi sam, njeno dilemo veliko bolje razumem," zaključuje naš psiholog.