Turizem je glavni vir dohodka v tej majhni državi, katere polpretekla zgodovina je zaznamovana s štiri desetletja trajajočo diktaturo Enverja Hoxhe, ki je Albanijo praktično izoliral od zunanjega sveta. Njegova paranoja iz obdobja hladne vojne se odraža v sivih betonskih bunkerjih, ki so posejani praktično po vsej državi. Hoxha jih je gradil tako na območju gorskih prelazov kot mestnih ulic.

Kukës kot muzej in turistična atrakcija

Oblasti so enega najbolj impresivnih primerkov, petnadstropno protijedrsko zaklonišče za elito v Tirani, že spremenile v kombinacijo zgodovinskega muzeja in sodobne galerije, kjer razstavljajo albanski umetniki. Glede na to, da na vsake štiri prebivalce stoji en bunker, jih tudi drugod že spreminjajo v denimo vinske kleti oziroma takšne in drugačne zanimivosti, ki bi množično pritegnile tuje turiste.

Kukës se bo zdaj – upajoč na lepšo finančno prihodnost – prelevil v živ muzej, ki bo ljudem prikazal delovanje podzemne mreže in približal življenje v času komunističnega režima. V primeru kakršnega koli napada na državo bi lahko prebivalci v bunkerjih živeli najmanj pol leta. Ali kot je dejal upokojeni vojaški poveljnik Haxhi Cenaj, ki si je s sinom ogledal skrivni podzemni svet: "Morali bi jih ohraniti, a seveda so strošek. Jaz bi uredil tako, da bi bili v stanju pripravljenosti. Vsak trenutek. Kdo bi vedel, kaj se bo zgodilo, saj smo obkroženi z vojnami."

Bunkerji kot mesto v malem

Kukës je sicer eno od desetih mest v državah nekdanje vzhodne Evrope, ki se je znašlo na evropskem seznamu pomoči za promocijo. Evropska unija bo tako namenila dva milijona evrov, s čimer bodo obnovili bunkerje.  Ti so bili mesto v malem: s pekarno, šolo, porodnišnico, prostore so imeli policija, tožilstvo in tiskani medij, pripravljen za razširjanje komunistične propagande. Za ženske in moške so bili posebej zgrajeni prostori za vojaško usposabljanje, poskrbeli so tudi za kroženje zraka in dotok vode. Po besedah Cenaja so te prostore redno uporabljali, podzemni sistem v Kukësu pa je bil v tistem času največja vojaška obrambna utrdba v najrevnejši državi Evrope.

Vstop v bunker je najprej zahteval razkuževanje, razlaga domačin Afrim Cenaj, sicer sin nekdanjega vojaškega poveljnika: "Zato je bila posebej namenjena soba za razkuževanje. Po vstopu se je vsak posameznik moral dobro umiti."

Vojaški bunkerji s pol metra debelimi stenami so zgrajeni okoli 30 metrov pod zemljo. Prepredeni so kot pajkova mreža, od 5 do 7 kilometrov dolgi predori, ki bi lahko nudili zavetje od 20 do 30 tisoč civilistom, razlaga Bukurosh Onuzi, ki bo vodja muzeja: "Gre za učinkovito zaklonišče v primeru kemičnega napada ali celo jedrske vojne. Življenje bi se nadaljevalo kot prej, samo da bi mesto normalno funkcioniralo pod zemljo."

Lokalne oblasti upajo, da bo njihov načrt, podprt s sredstvi Evropske unije, obenem preprečil množični beg mladih v tujino: "Ta muzej bo odražal lokalne vrednote prebivalcev in kot tak privabljal turiste," razmišlja župan Safet Gjici, ki si želi, da bi v mesto končno začel pritekati denar in da bi se začela odpirati delovna mesta za ljudi, ki zaradi želje po boljši in bolj varni prihodnosti ostajajo zunaj meja domovine.